Jože Žontar


Petdeset let kranjskega zbornika

 

Ko je postal Franc Puhar aprila 1958 predsednik Občinskega ljudskega odbora v Kranju, si je med drugim prizadeval, da bi občina izdala zbornik, ki bi nadaljeval in dopolnjeval Zgodovino mesta Kranja, ki jo je objavil leta 1939 dr. Josip Žontar.1 Poudarjal je, da se je v kranjski občini kot povsod v naši domovini toliko spremenilo, da ti dogodki ne smejo v pozabo. K izvedbi načrta je pritegnil Ceneta Avguština, dr. Gabrijela Čopa, načelnika občinskega oddelka za splošne zadeve, in mene. Z nasveti je veliko pomagal dr. Josip Žontar, ki je tudi predlagal posvetitev zbornika 900-letnici Kranja in napisal tozadevno utemeljitev, ki je na ovitku zbornika; zato tudi naslov spominski zbornik. Zavedali smo se, da so za tak jubilej potrebni tehtni novi prispevki za kranjsko zgodovino, med drugim tudi za čas po drugi svetovni vojni, o čemer se tedaj še ni kaj dosti pisalo. Sicer pa je bilo potrebno veliko prizadevanja, da je uspelo v tako kratkem času pridobiti za sodelovanje številne znane slovenske zgodovinarje, arheologe, umetnostne in literarne zgodovinarje ter etnologe, za novejši čas pa politične, gospodarske in kulturne delavce. Spominski zbornik 900 let Kranja je obsegal 496 strani; platnice so bile oblečene v umetno platno, ščitni ovitek je oblikoval Saša Kump, tiskal pa Gorenjski tisk v Kranju. Izdal ga je Občinski ljudski odbor Kranj in je izšel v nakladi 1500 izvodov za občinski praznik 1. avgusta 1960, ko se je praznovalo tudi spoštljivo obletnico Kranja.

 

Jože ŽontarFranc Puhar


Nepodpisani pisec poročila o zborniku v Glasu Gorenjske je poudaril, da pomeni zbornik tako po vsebini kot po svoji tehtnosti visok kulturni dosežek. Prispevki nudijo povsem nove ugotovitve in nove poglede. Aktualne teme, ki so skrbno izbrane, so obdelane strogo kritično, tehtno in upoštevajoč sodobna strokovna dognanja. Posebej je pohvalil obravnavo časa po osvoboditvi, za katerega nima še nobeno mesto v Sloveniji tako tehtnega prikaza, kot ga je dobil ravno Kranj v zborniku. Vobče pa članki niso usmerjeni k lokalni drobni raziskavi, marveč iščejo vedno povezavo in mesto Kranja v sklopu celotnega slovenskega ozemlja. Glas je objavil tudi nekaj prikazov vsebin prispevkov. Praznovanje 900 let Kranja je obsegalo vsakega po malem: na dan pred 1. avgustom je bila ob občinskem prazniku in obenem 900- letnici slavnostna seja občinskega ljudskega odbora, RTV Beograd je predvajal reportažo o Kranju; kranjske kulturne ustanove so pripravile na Gorenjskem sejmu razstavo, posvečeno devetstoletnici Kranja; društva ter športne in druge organizacije pa še razne druge prireditve.


Kljub odhodu s kranjske občine aprila naslednje leto si je Franc Puhar prizadeval, da bi občina periodično izdajala zbornik, ki bi pomembno predstavljal razvoj Kranja. Dosegel je, da je 12. julija 1968 Svet za prosveto, kulturo in telesno kulturo skupščine občine imenoval za izdajo naslednjega zbornika uredniški odbor; ta se je na prvi seji konstituiral: Franc Puhar kot predsednik, Cene Avguštin, Janez Sušnik, Pavle Zupančič in Jože Žontar kot člani. Kmalu za tem je bil v uredniški odbor pritegnjen še France Jamnik, načelnik oddelka za občo upravo in družbene službe Skupščine občine, kar je zagotavljalo nemoteno sodelovanje z občinskimi službami.


Za razumevanje vsebine zbornikov bomo pozornost namenili uredniški politiki. Po zamisli Franca Puharja naj bi bila struktura naslednjega zbornika v primerjavi z jubilejnim nekoliko spremenjena, tako da bi bila na začetku obdelana NOB, za tem pa razvoj občine od leta 1960 do 1970 po področjih gospodarskega in družbenega življenja, podobno kot je bilo v jubilejnem zborniku predhodno obdobje; kjer bi bile potrebne dopolnitve, pa od leta 1945 dalje. Na tem delu naj bi bil tudi poudarek. Nato je Franc Puhar sklical 22. januarja 1969 razširjeno sejo uredniškega odbora, na katero je povabil tudi vse glavne občinske funkcionarje, z edino točko dnevnega reda: Razprava in sklepanje o predlogu tem, ki naj bi jih vseboval zbornik. Do tedaj se je nabralo že 25 konkretnih predlogov, če ne štejemo še nekaj želja, izraženih na sami seji, največ iz časa pred drugo svetovno vojno. Razprava se je predvsem osredotočila na vprašanje pomembnosti posameznih tem. Poleg tega so ugotavljali, da bi bila hvaležna tema tudi o boju in delovanju kranjskih revolucionarjev in komunistov, a je delikatna, ker je od tedaj preteklo premalo časa in jih večina še živi. Razdobje desetih let od izida enega in drugega zbornika pa je predolga doba, tako da bi bilo primerno izdajati zbornik na pet let; če pa bi zbornik izhajal vsako leto, bi lahko zaradi pestrosti zajel tudi leposlovje.


Na naslednjih sejah uredniškega odbora je bila oblikovana dokončna vsebina zbornika: v prvem delu naj bi bili prispevki o NOB, v drugem o povojnem razvoju, v tretjem pa o predvojni zgodovini, vključno z arheologijo, umetnostno zgodovino, etnologijo in literarno zgodovino. Soglasno pa je bil uredniški odbor proti vključitvi leposlovnih del. Glede teritorialnega obsega tem bi bile dopustne manjše razširitve na območja izven občine. Zbornik naj bi nosil naslov Kranjski zbornik ter naj bi izhajal vsakih pet let. Daljši časovni razmaki ne bi omogočali zajemanja niti najpomembnejših dogodkov burnega razvoja kranjske občine, kar naj bi bil njegov glavni namen.


Ko je predsednik Skupščine občine Slavko Zalokar pisal uvodno besedo za Kranjski zbornik 1970, je prisluhnil občinskemu političnemu aktivu. Ta je opozoril na zbornik Kranj v boju in svobodi, ki ga je izdal mestni odbor Socialistične zveze delovnega ljudstva za prvi občinski praznik Kranja leta 1954. Bil je bolj skromen in je opisoval predvsem nekatere dogodke v Kranju v času nemške okupacije. Da bi sistematično obdelali to obdobje in zbrali tudi podatke "o revolucionarnih podvigih predvojnega kranjskega proletariata in o delovnih uspehih vseh delovnih ljudi mesta Kranja po zmagoviti revoluciji" je uredniški odbor napovedal, da bodo ob vsakem občinskem prazniku izdali po eno številko zbornika, do česar pa ni prišlo.2 Sedaj, po preteku več kot desetih let, ni bilo več potrebe niti finančnih možnosti za še en zbornik, sprejeta pa je bila odločitev, da se enakovredno upošteva zbornik iz leta 1954. Tako je postal Kranjski zbornik 1970, ki ga je izdala Skupščina občine Kranj, tretji po vrsti in pri tem štetju je tudi ostalo, čeprav ne dosledno.


Po sprejetih smernicah se naj bi ravnali tudi naslednji Kranjski zborniki. Zato so delo uredniškega odbora za zbornik, ki je pravkar prišel iz tiskarne, obravnavali na skupni seji obeh zborov občinske skupščine 4. julija 1970. V svojem poročilu je Franc Puhar poudaril, da je zbornik po vsebini bogat in pester na področju novih ugotovitev zgodovinskega razvoja Kranja in njegove okolice. O NOB vsebuje nekaj novih značilnosti in dogodkov, ki doslej še niso bili objavljeni, kot so partizanske tiskarne, saniteta ipd. Glavni poudarek zbornika, – saj je izšel za 25-letnico osvoboditve – pa je bil na razvoju Kranja oz. kranjske komune v zadnjem četrtstoletju. Poudaril je, da so bila zajeta vsa ekonomsko-socialna gibanja, delovanja družbenih, kulturnih, športnih in ostalih panog, seveda v mejah, ki jih en sam zbornik dovoljuje.


Nato pa je nadaljeval, da se je uredniški odbor pri svojem delu srečal z vprašanji, kako tudi v bodoče v taki obliki zagotoviti našim zanamcem značilnosti burnega razvoja mesta in okolice v našem času. "Smatramo, da je dolžnost vsake generacije, da ohrani tisto, kar je značilno za posamezno obdobje v obliki, ki je danes dostopna vsakemu bralcu in v obliki, ki bo nekoč interesantna za zgodovinarja. Ob takih, delno pozabljenih, je vrsta stvari, ki jih je treba obdelati in obnoviti, objaviti in ohraniti. Vendar je zato potrebno kontinuirano delo, saj nekatere raziskave n.pr. o socioloških premikih terjajo večletno delo in priprave." Zato je predlagal, da uredniški odbor ostane in stalno deluje, ne glede na imena in člane in naj zbornik, tak ali drugačen, vedno pa kvalitetnejši in aktualnejši, izide vsako peto leto, ker je doba desetih let od ene do druge objave predolga in prepolna dogodkov in sprememb, ki jih prinaša čas." Skupščina občine je po izraženemu priznanju za uspešno opravljeno delo, potrdila Puharjeva predloga, predvsem pa je to pomenilo zagotovitev pogojev za nadaljnje izhajanje zbornika in to na pet let.


Proti koncu leta 1972 je začel uredniški odbor razpravljati o novem petletnem zborniku. Franc Puhar je menil, da bi moral biti v njem poudarek na NOB ter dogajanjih po letu 1945. Doslej je bilo pri obravnvi sodobnosti gospodarstvo razmeroma skromno zastopano. Navedel je nekaj tem, ki bi bile zanimive in pri tem pokazal, da dobro pozna dejansko problematiko kranjske občine, npr. kakšni so bili koncepti razvoja gospodarstva v občini v preteklih obdobjih, kako je danes z občino Kranj, ki je bila dolga leta najbogatejša občina v republiki, kakšen je bil razvoj terciarnega sektorja, komunalne dejavnosti, stanovanjske politike, kaj se je rušilo v Kranju, o začetkih smoupravljanja itd. Teme naj ne bi obravnavale izključno občino Kranj, ampak bi lahko posegle tudi v gorenjsko regijo. Po potrebi naj bi katero izmed njih dali v obdelavo ustrezni instituciji. Menil je, da bi bilo potrebno uredniški odbor razširiti, zlasti zaradi koncepta naslednjega zbornika.


Ko je na naslednji seji uredniški odbor konkretneje govoril o vsebini zbornika, se je odločil za spremembo vrstnega reda poglavij. V prvem delu bi bili prispevki o razvoju gospodarstva in družbenih služb zadnjih petih let, v drugem prispevki o NOB, v tretjem pa zgodovinske teme. Osrednja tema drugega dela naj bi bil razvoj komunističnega gibanja od predvojnega časa dalje, osrednja tema tretjega pa arheološke najdbe na Glavnem (tedaj Titovem) trgu. Ko je tako izgledalo, da bodo obveljale bolj ali manj utečene smernice, pa je Janez Sušnik predlagal, naj bi se leta 1975 Kranj predstavili z nekoliko drugačnim zbornikom, kot sta bila prejšnja dva. Ta naj bi bil bolj informativnega značaja; v njem naj bi bilo na sodoben način, s sodobnimi sredstvi povedano vse o Kranju, od davnine do sodobnosti, torej vse, kar Kranj premore. Na podobno idejo je prišel že ob zaključku del na zborniku 1970 Pavle Zupančič, po kateri naj bi uredniški odbor razširil svoj delokrog na pripravo brošure o Kranju, ki bi prikazovala razvoj Kranja z vseh vidikov: kulturnega, turističnega, ekonomskega. Oba predloga sicer občinskih funkcionarjev (Janez Sušnik je bil podpredsednik, Pavle Zupančič pa tajnik Skupščine občine Kranj) sta imela za vzgled lepo ilustrirane monografije, ki so jih začele izdajati številne občine po Jugoslaviji, kjer so slike predstavljale glavno vsebino, te pa so dopolnjevali le kratki teksti. Ker bi bila publikacija namenjena tudi tujini, bi jo tiskali v dveh jezikih. Ideja je bila vabljiva, pogovori so stekli že s Foto-kino klubom Janeza Puharja, s tem da bi njegovi člani pripravili slikovni material, Gorenjski muzej v sodelovanju z dr. Nacetom Šumijem pa scenarij publikacije.

 

Toda z novo predstavitvijo Kranja zaenkrat ni bilo nič. Verjetno je bil glavni razlog za to finančne narave, saj bi po predračunu stroški monografije znašali kar dva do trikrat toliko kot za zadnji zbornik. V vlogo razsodnika so se postavile kranjske družbenopolitične organizacije, ki so januarja 1974 odločile, naj ima zbornik, predviden za leto 1975, enak vsebinski koncept kot prejšnja dva; osrednja tema zbornika pa naj bi bila delavsko gibanje v Kranju in okolici v času stare Jugoslavije s poudarkom na vlogi KP. Odločitev je zagotovo ugodno vplivala na kontinuiteto izhajanja zbornika. Uredniški odbor pa je že pred tem menil, da ne bi bilo prav, če zbornik v dosedanji obliki in vsebini ne bi več izhajal. Pozival je, da ne bi smeli prenehati z zbiranjem gradiva, četudi bi novi zbornik izšel z zamikom šele leta 1980. Sicer pa naj omenimo, da je dobil Kranj podobno monografijo čez dve desetletji.3


Ko je prišel Kranjski zbornik 1975 iz tiskarne, pa je bil deležen hude kritike, ker je vseboval sicer 15 prispevkov iz povojnega časa, – med temi prvič tudi o posameznih kranjskih delovnih organizacijah – nič pa prispevkov o delavskem gibanju in NOB. Posvečen je bil, kot je bilo prvotno zamišljeno, 30-letnemu razvoju Kranja oziroma kranjske občine po osvoboditvi. Tako je prišel v prodajo šele čez nekaj časa. Pač pa je bil naslednji Kranjski zbornik z letnico 1981 posvečen ne le spominu na tedaj umrlega predsednika republike Tita in častnega občana kranjske občine, marveč je obsegal kar 6 prispevkov iz zgodovine delavskega gibanja pred drugo svetovno vojno ter o nekaterih še neobjavljenih dogodkih iz NOB na območju kranjske občine. Franc Puhar je v uredniškem predgovoru opozoril, da je "poudarek temu področju načrten, ker želimo v zadnjem trenutku ohraniti nekatera pričevanja še živih revolucionarjev in borcev NOV." Delno se je spremenila struktura člankov: prispevki iz starejše zgodovine so prišli na drugo mesto pred prispevki o povojnem razvoju. Taka razporeditev je ostala nato do Kranjskega zbornika 1990. Dobil je tudi novo stalno rubriko, kronološki pregled pomembnejšh dogajanj v kranjski občini zadnjih petih let.


V uredniškem predgovoru je Puhar nadalje poudaril tudi pomen Kranjskih zbornikov kot zakladnice krajevne zgodovine. Posebej pa je opozoril, da "imamo pri zgodovinopisju novejšega časa še velike vrzeli, ki jih zbornik, ki izhaja vsako peto leto, ne more zapolniti. Zato se že uresničuje pobuda, da v nekaj letih izidejo lokalni zborniki za območje Šenčurja, Gorič, Nakla, Cerkelj, predvsem pa Stražišča, ki naj bi osvetlili in ohranili zlasti dogodke o NOB in razvoj teh krajev po letu 1945." Naj dodamo, da so idejo o krajevnih zbornikih ob nekoliko drugačnih pogledih na zgodovino, realizirale v zadnjem času mnoge nove občine, ki so nastale na območju prejšnje kranjske.4


Ob pripravi vsebinske zasnove zbornika 1985 pa je prišlo do pomembne spremembe. Uredniški odbor je v glavnem opustil periodična poročila o družbenopolitičnem in družbenogospodarskem razvoju občine. Ta so imela predvsem namen prikazati dosežke socialistične izgradnje ter se odločil za prosto izbiro tem tudi pri obravnavi sodobnosti brez časovne omejitve.


Ob izidu novega zbornika – izjemoma ni izšel za občinski praznik, temveč že 9. maja 1985, torej za 40. obletnico osvoboditve – je bila proslavljena 25-letnica izhajanja Kranjskih zbornikov. V uredniškem predgovoru se je Franc Puhar zahvalil vsem, ki so s svojimi raziskavami in prispevki zbornik vsebinsko obogatili in osvetlili še nenapisana poglavja iz naše zgodovine. Predsednik Skupščine občine Kranj Ivan Cvar pa je članoma uredniškega odbora dr. Cenetu Avguštinu in dr. Jožetu Žontarju za njuno dolgoletno delo v uredniškemu odboru podelil veliki plaketi občine Kranj.


Že doslej je uredniški odbor doživel nekaj sprememb. Tako je bil po sklepu Sveta za prosveto, kulturo in telesno kulturo Skupščine občine Kranj z dne 28. februarja 1973 razširjen s Petrom Fistrom, ki je že pri zborniku 1970 sodeloval kot tehnični urednik, Franca Jamnika pa je nasledil Franc Šifkovič. Potem ko je ta zaradi preobremenjenosti odstopil, ga je oktobra 1974 po sklepu izvršnega sveta zamenjal Rado Pavlin. V uredniškem odboru za pripravo zbornika 1980 so sledile nove zamenjave: po sklepu izvršnega sveta z dne 7. decembra 1977 so Petra Fistra, Rada Pavlina in Pavla Zupančiča zamenjali Milan Bajželj, Slavko Luin in Tine Zaletel. Za grafično opremo ter tehnično ureditev zbornikov je do leta 1980 skrbel Peter Fister (za zadnjega skupaj z Marijanom Masterlom), zbornik 1985 pa je grafično opremil ter tehnično uredil Henrik Marchel. Publikacije so dobile modernejšo podobo s kvadratno obliko, platnic, prevlečene z naravnim platnom, ter enobarvni ščitni ovitek. Od zbornika 1970 je lektorsko delo stalno opravljal Stanko Šimenc, – z izjemo zbornika 1980, ki sta ga lektorirali Smilja Gostiša in Slavica Zirkelbach. Naklada zbornikov se je v letih 1980 in 1985 zvišala na 2000 izvodov, zbornik 1980 pa je dosegel do tedaj največji obseg, 413 strani.


Nastopil pa je tudi čas za celovito prenovo uredniškega odbora. Tako je Skupščina občine Kranj na skupni seji vseh zborov 29. januarja 1986 za pripravo zbornika 1990 imenovalauredniški odbor, ki so ga sestavljali Jakob Vehovec kot predsednik ter Milan Bajželj, Franc Benedik, Stane Božič, Janez Kopač, Igor Slavec, Stojan Trošt in Majda Žontar kot člani. Franc Puhar je ostal častni predsednik. Razen Puharja in Bajžlja, ki pa je septembra 1987 prosil za razrešitev, so bili vsi prvič člani uredniškega odbora; Bajžlja je tedaj nasledil Drago Štefe.


Pri razpravi o vsebinski zasnovi zbornika 1990 je novi uredniški odbor sklenil, naj zbornik zadrži dosedanji namen, da na strokovni ravni obravnava izvirne teme o razvoju kranjske občine. Tako bi ohranili čim bolj popolno izpoved o neki dobi, dogajanjih in ljudeh, ki so tako ali drugače vplivali na svoj čas in razmere. Potrebno pa je zagotoviti ravnotežje med zgodovinskim gradivom in prispevki iz tekočega obdobja. Odkar je temeljila struktura zbornika na treh delih, je bilo objavljeno o NOB ter delavskem gibanju 19, o povojnem času 62 in s področja zgodovine in drugih humanističnih ved 46 prispevkov. Enako je ugotavljal Franc Benedik na posvetu o zgodovini domžalske občine in perečih problemih krajevnega zgodovinopisja v Domžalah junija 1987, da so bili v vseh zbornikih, ki so jih izdajale posamezne občine, tudi kranjska, prekomerno zastopani prikazi aktualnega družbenopolitičnega in družbenoekonomskega dogajanja.5 Pojavilo se je tudi vprašanje nadaljnih vsebin, vendar je uredniški odbor poudaril, da zbornik ni publikacija, v kateri bi objavljali leposlovne prispevke in osebne spomine; ti sodijo v druge publikacije, ki so namenjene memoarski in leposlovni literaturi.


Vsebinska zasnova je napovedovala tudi, da ima zbornik občinski pomen, kar pomeni, da bo snov obravnavana z območja celotne občine Kranj. Toda s tega vidika so zanimivi predvsem tisti prispevki, ki odkrivajo nove poglede in nova spoznanja o dogajanjih, njihovih vzrokih in posledicah, ki so pomembne v gospodarskem, družbenem, političnem in kulturnem razvoju Kranja in okolice v posameznih zgodovinskih obdobjih. Ta opredelitev je bila potrebna zaradi prav posebnega razloga. Krajevna skupnost Šenčur je namreč predlagala, da bi v Kranjski zbornik vključili tudi pripravljene prispevke za Šenčurski zbornik, za objavo katerega ni bilo denarja. Uredniški odbor Kranjskega zbornika se je odločil, da vključi 7 šenčurskih prispevkov, ki so tematsko odgovarjali vsebinski zasnovi zbornika. Upoštevati so morali predvsem možnosti, ki jih je dovoljeval sam obseg zbornika glede na finančna sredstva. Dodali pa so še, da Kranjski zbornik ne more postati zbornik krajevnih skupnosti.


Kljub temu da zborniki niso več prinašali poročil o družbenopolitičnem in družbeno ekonomskem dogajanju preteklih petih let, pa se ni zmanjšal interes tudi za obravnavo najnovejšega časa, vendar na način, ki velja za strokovno obravnavo sodobnosti. Potrebno je bilo seveda spremeniti tudi strukturo zbornika, kar je bila predvsem zasluga mag. Stanka Šimenca. Z vpeljavo vsebinskih sklopov so postali zborniki tudi bolj zanimivi. Ti so se ravnali po vsebini prispevkov. Tako je Kranjski zbornik 1990 obsegal naslednje sklope: gospodarstvo, kulturna podoba Kranja, arhitektura, zgodovinopisje, šolstvo, zdravstvo in šport; zbornik 1995: družboslovje, kulturna podoba Kranja, naravoslovje, gospodarstvo, šport in rekreacija; zbornik 2000: živa preteklost, kulturna podoba mesta, zadnjih sto let; zbornik 2005 pa: odstiranje preteklosti, politika in gospodarstvo, stavbni razvoj in okolje, kulturna podoba mesta, šolske poti, skrb za zdravje, podobe vsakdanjosti, športno mesto ter Kranjčani doma in po svetu. Vlogo prikazovanja sodobnosti pa je v celoti prevzel kronološki pregled pomembnejših dogajanj za preteklo petletno obdobje, kar je že od zbornika 1980 pripravljal mag. Janez Kopač.


Kranjski zbornik 1990 je izšel v prelomnem obdobju. V uvodu je predsednik Skupščine občine Ivan Torkar ugotavljal, da je izšel v času velikih gospodarskih in družbenih sprememb ter močno zaostrenih gospodarskih gibanj. "Še ne dolgo tega so dobro stoječi gospodarski sistemi zašli v hudo krizo. Odvečna delovna sila, konstantna nelikvidnost, zastarela proizvodnja, problemi prodaje, investicijska nesposobnost in še marsikaj drugega, so pojavi, ki jih v Kranju nismo bili navajeni. ... SIS in TOZD niso bile več organizacijske oblike za uspešno pot iz krize. Kakšen bo končni učinek sedanjih predpisov, ki opuščajo dogovorjeno ekonomijo in prekomerno administratiranje, je težko reči." Pred velikimi finančnimi težavami je bil zaradi izrednega povečanja stroškov tudi Kranjski zbornik. Uredniški odbor se je obrnil na izvršni svet in mu predočil situacijo s prošnjo, da odloči o usodi zbornika. Menil pa je, da bi bila velika škoda, če bi prekinili kontinuirano obdelavo zgodovine Kranja. Marca 1989 je zbornik dobil iz proračunske rezerve nekaj sredstev, honorarje so krili iz sredstev proračuna, izdatke za tiskanje pa izven proračuna.


Za pripravo zbornika 1995 je bil zopet močno spremenjen uredniški odbor. Skupščina občine je na skupnem zasedanju zborov 1. avgusta 1991 imenovala Radoslava Hočevarja za predsednika ter Franca Benedika, Lada Čenčurja, Viktorja Erjavca, Janeza Kopča, Tomaža Kukovico, Cirila Megliča, Matevža Omana, Petra Oreharja in mag. Janeza Sušnika za člane. Iz prejšnje sestave sta ostala tako v odboru le Franc Benedik ter Janez Kopač. Kmalu pa je prišlo do ponovnih sprememb. Decembra istega leta je umrl Ciril Meglič, naslednje leto je odstopil Radoslav Hočevar; za predsednika uredniškega odbora je Skupščina občine marca oziroma aprila 1993 imenovala Milana Sagadina. Župan Vitomir Gros, – nova Mestna občina Kranj je postala izdajatelj zbornika – je v pogledu na pretečeno petletno obdobe v uvodu zbornika ugotavljal, da so bili to časi konca samoupravnega obdobja in delegatskega sistema, težki časi gospodarstva z množico stečajev, obdobje konca občine Kranj v dotedanjem obsegu ter razpada Jugoslavije in osamosvojitve. Zbornik je prinesel prispevke o temah, o katerih se do tedaj ni pisalo, kot npr. o slovenskih vojakih v nemški vojski, denacionalizaciji, kranjskem Demosu, zamolčanih književnikih Gorenjske, stečaju Tekstilindusa. Tudi v uredniškem odboru se je razvila diskusija o objektivnosti prispevkov o NOB v dotedanjih Kranjskih zbornikih ter o tem, da bi morali v zborniku dati poudarek na dogajanja zadnjih let, na čas prehoda v demokratično družbo. Zmanjšan obseg občine je odslej vplival tudi na krajevni izbor prispevkov za Kranjski zbornik. Novi zbornik je izšel 1. decembra 1995. To leto je namreč Mestna občina Kranj prvič praznovala dan Prešernovega rojstva kot svoj občinski praznik.


Za pripravo zbornika 2000 je bil ponovno skoraj v celoti spremenjen uredniški odbor. Župan Mestne občine Kranj Mohor Bogataj je šele 8. marca 1999 imenoval mag. Draga Štefeta za predsednika ter Franca Benedika, mag. Slavka Brinovca, Bebo Jenčič, Janeza Kopača, mag. Tomaža Kukovico, Niko Leben, Matevža Omana, akademika prof. dr. Borisa Paternuja in mag. Stanka Šimenca za člane uredniškega odbora. Od prejšnjega odbora so ostali le France Benedik, Janez Kopač, mag. Tomaž Kukovica in Matevž Oman. Mag. Drago Štefe je v uvodu Zbornika 2000 upravičeno poudaril, da zborniki niso pomembni le za krajevno zgodovino, temveč tudi podlaga za čim tehtnejšo podobo slovenske preteklosti in sodobnosti. Ob njegovi veliki prizadevnosti je zbornik, kjub kratkemu času, ki je bil na razpolago, izšel do občinskega praznika. Bilo je to toliko pomembneje, ker je bil posvečen 200-letnici rojstva dr. Franceta Prešerna.


Odslej pa se je sestava uredniškega odbora ustalila. Za pripravo zbornika 2005 (sklep župana Mestne občine Kranj Mohorja Bogataja o imenovanju uredniškega odbora z dne 22. oktobra 2001) sta le mag. Slavka Brinovca in mag. Tomaža Kukovico zamenjala Nada Bogataj Kržan in Igor Slavec, ostali člani pa so ostali isti. Sedanji uredniški odbora za izdajo Kranjskega zbornika 2010 (sklep župana Mestne občine Kranj Damijana Perneta o imenovanju uredniškega odbora z dne 21. decembra 2006) pa je ostal v celoti nespremenjen kot za pripravo zbornika 2005. Zbornik seveda ni mogel zaobiti šestdesetletnice konca druge svetovne vojne. Žal pa ni izida novega zbornika dočakal mag. Stanko Šimenc, ki je mnogo prerano umrl julija 2008.


Naj omenimo še ostale ustvarjalce zbornikov 1990 do 2005. Lektor je ostal do svoje smrti mag. Stanko Šimenc. Avtori tehnične in grafične opreme so se pogosto menjavali: Matija Suhadolc (zbornik 1990), Marjan Ajdovec (zbornika 1995 in 2000), Sine Kovič (zbornik 2005). Format zbornika je ostal nespremenjen. Od leta 1995 so bile platnice oblečene v umetno platno oziroma umetno usnje. Ščitni ovitki so od zbornika 1995 slikovno oblikovani, kolorirani, navadno vsebujejo sporočilo, komu je zbornik posvečen. Tega leta je bil na platnicah in ovitku upodobljen zopet stari mestni grb, ki je postal septembra 1990 grb nove mestne občine. Zbornik 2000 je prinesel tudi že barvne slike. Razen zbornika 2000, ki je izšel v 2000 izvodih, so ostali obdržali naklado 1500 izvodov, najobsežnejši pa je bil zbornik 2005 s 480 stranmi. Zbornike 1970, 1975 in 1980 je tiskala tiskarna Tone Tomšič v Ljubljani, zbornike 1985, 1990 in 2000 Gorenjski tisk v Kranju, zbornik 2005 pa Pro Grafika v Žabnici.6


Potrebno je poudariti stalno prizadevanje uredniških odborov, da bi bila vsebina zbornikov pestra, zanimiva in na strokovni ravni, obravnavane teme izvirne ter da bi odkrivale nove poglede in nova spoznanja o Kranju in njegovi okolici. Zborniki so široko interdisciplinarno zastavljeni, zastopana so vsa področja zgodovine, arheologije, etnologije, zgodovine umetnosti, deloma tudi geografije. Priljubljen okvir zgodovinskih prispevkov so panoge, ustanove, društva, ali pomembne osebe. Ponekod je bil razvoj prikazan temeljiteje, ponekod le v odlomkih ali za posamezna krajša obdobja. Celotno opravljeno delo pa pomeni lep uspeh, ki priča o bogatem prispevku Kranja slovenski zgodovinski znanosti ter o smislu za vrednote poznavanja preteklosti. Zavedati se moramo, da vse, kar imamo danes, ni nastalo v zadnjih desetletjih, ampak je plod trdega dela in ustvarjalnosti mnogih rodov naših prednikov. Pred nami je tako zajetna serija Kranjskih zbornikov, obsegajoča preko 3.700 strani razprav, člankov in poročil, ki so jih napisali domači ter k sodelovanju povabljeni strokovnjaki iz drugih delov Slovenije, skupno 182. Pri tem jih je 60 večkrat sodelovalo s prispevki (8 celo 5- do 9-krat). To pomeni, da so si pridobili Kranjski zborniki lep krog stalnih sodelavcev. Med nepregledno množico lokalnih zbornikov z značajem periodike tako Kranjski zbornik izstopa po tem, da toliko časa izhaja nepretrgoma.


Če bi hoteli dati oceno napredka kranjske zgodovine v preteklih petdesetih letih, moramo poudariti, da se je poznavanje naselitve od mlajše kamene dobe do 12. stoletja tako obogatilo, da ni več primerljivo s tem, kar je bilo znano ob izidu Zgodovine mesta Kranja. Že kratek oris Milana Sagadina v uvodu vodnika po kulturnih spomenikih Kranja (Ljubljana 2008)7 ter monografija Mihe Kosija o zgodnjih srednjeveških mestih na Slovenskem, ki ima poudarek tudi na Kranju (Ljubljana 2009)8 ponazarjata, kako potrebna bi bila monografija, ki bi prikazovala kranjsko naselbino od prazgodovine do razvitega srednjeveškega mesta. Kot eno najstarejših mest na Slovenskem bi si to tudi zaslužilo.


Za naslednja obdobja do srede 19. stoletja so Kranjski zborniki ter druge objave prinesli nekaj dopolnitev, še vedno pa Zgodovina mesta Kranja predstavlja dovolj popoln pregled. Za ostalo 19. in 20 stoletje pomenijo prispevki v Kranjskih zbornikih ter ostale objave, ki se nanašajo na čas do druge svetovne vojne, dokajšno obogatitev.9 Če bi hoteli še kaj več vedeti iz časa okupacije,bi bilo potrebno pregledati arhive okupacijskih organov v Koroškem deželnem arhivu v Celovcu. Za čas po osvoboditvi pa velja – kot za kateri koli drug čas – da pomeni pravo vrednotenje zgodovine, opozarjati tako na dobre, kakor tudi na slabe strani tistega časa. Ne le za starejši, enako tudi za najnovejši čas pa velja misel pokojnega akademika Sergija Vilfana: "Krajevna zgodovina more probleme uspešno reševati le, če od časa do časa stopi iz svojih ozkih krajevnih okvirov in se posluži primerjalne obravnave", to je da svoje raziskave postavi v širši zgodovinski okvir.10 Šele tako bo lahko nastala dobra monografija o Kranju v 19. in 20. stoletju. Kdor bo iskal podatke o starih Kranjčanih, pa se bo še vedno moral poslužiti dr. Žontarjeve Zgodovine mesta Kranja. Za razmislek pa še to, da bo morda čas pokazal tudi potrebo po krajšem pregledu kranjske zgodovine.

 

Opombe
1Josip Žontar, Zgodovina mesta Kranja. Ljubljana: Muzejsko društvo za Slovenijo, 1939. 529 str.; ponatis: Kranj: Skupščina občine, 1982. III-XLVII+529 str. Prim. Jože Žontar, Življenje in delo Josipa Žontarja: Ob stoletnici rojstva. Ljubljana – Kranj: Zveza zgodovinskih društev Slovenije-Mestna občina Kranj. 1996, 52 str.; Isti, Dr. Josip Žontar in Zgodovina mesta Kranja. Kranjska knjiga. Ljubljana: Društvo Slovenska matica, 2008. str. 246–254,

2Zbornik Kranj v boju in svobodi. Kranj: Mestni odbor SZDL / Slavko Beznik, 1. avgust 1954. 63 str.

3France Pibernik, Kranj. Komenda 1993, 144 str.

4Po spremembi politične ureditve sta izšli v okviru Gorenjskega muzeja leta 1998 Jezerska kronika (avtor Andrej Karničar, 298 str.) ter leta 2002 0b 1000. obletnici prve pisne omembe naselja Stražišče pri Kranju, zbornik Stražiše pa Strašan (369 str.). Leta 1999 je izdala občina Preddvor svoj zbornik Preddvor v času in prostoru (418 str.). Občina Cerklje leta 2004 ob 850. obletnici prve pisne omembe cerkljanske fare zbornik Podobe nekdanjih časov (avtor Janez Močnik, 253 str.). Občina Šenčur pa leta 2006 svoj zbornik z naslovom Pod Jurijevim klobukom (477 str.).


5Kronika, časopis za slovensko krajevno zgodovino 35, 1987, str. 205–206.


6Za pojasnila se g. Marjanu Ajdovcu najlepše zahvaljujem.

7Nika Leben, Milan Sagadin, Kranj. Ljubljana: Zavod za varstvo kulturne dediščine Slovenije, 2008. Zbirka vodnikov Kulturni in naravni spomeniki Slovenije, 211.

8Miha Kosi, Zgodnja zgodovina srednjeveških mest na Slovenskem. Primerjalna študija o neagrarnih naselbinskih središčih od zgodnjega srednjega veka do 13. stoletja. (Thesaurus memoriae, Opuscula 1). Ljubljana: ZRC SAZU, 2009, str. 70–85.

9Pregled novejše literature o zgodovini Kranja, objavljene do leta 1982, prinaša uvod k ponatisu Zgodovine mesta Kranja (Kranj 1982, str. V-XXXVII). Za objave po tem letu nimamo še takega pregleda. Opozoril bi le na nekaj publikacij: Franc Puhar, Gospodarski vzpon Kranja odvisen od neomejenega priseljevanja delavcev: obdobje 1918–1988 (Kranj: Skupščina občine 1987. 48 str.), isti, Obrtništvo v Kranju od rokodelskih cehov do danes (Kranj: Obrtno združenje, 1988. 97 str.), Pod zvonom sv. Kancijana (Kranj: Župnijski urad, 1991. 176 str.), Tatjana Dolžan Eržen, Način življenja obrtnikov in trgovcev v mestu Kranju v Kraljevini Jugoslaviji: obdobje 1918–1941 (Kranj: 1992. 234 str.), Cene Avguštin, Kranj: Naselbinski razvoj od prazgodovine do 20. stoletja (Ljubljana: Znanstveni inštitut Filozofske fakultete, 1999. 127 str.), Prešernovi dnevi v Kranju (Kranj: Mestna občina, 2000. 525 str.), Damir Globočnik, Pesnikova podoba: O portretih in karikaturah pesnika dr. Franceta Prešerna 1850-1952 (Ljubljana: 2000. 224 str.), Aci Puhar, Kranj v stoletju neslutenih sprememb (Kranj: Gorenjski glas, 2000. 191 str.), Majda in Jože Žontar, Stavbenik Josip Slavec (Ljubljana: Nova revija, 2001. 97 str.), Jože Žontar, Kaznovana podjetnost: Kranjski trgovec in industrialec Franjo Sirc (Ljubljana: Nova revija, 2005. 199 str.), Ivan Križnar, Kranjsko okrožje med nemško okupacijo in narodnoosvobodilnim bojem 1941–1945 (Kranj: Območno združenje borcev in udeležencev NOB. Tržič: Občinski odbor ZB NOV, 2007. 576 str.), Kranjska knjiga: zbral in uredil France Pibernik (Ljubljana, Društvo Slovenska matica, 2008. 466 str.), Breda Škerjanc Kosirnik, Zgodovina in razvoj lekarništva na Gorenjskem (Kranj: Gorenjske lekarne, 2008. 246 str.), Nika Leben, Milan Sagadin, Kranj (Ljubljana: Zavod za varstvo kulturne dediščine Slovenije, 2008. /Zbirka vodnikov Kulturni in naravni spomeniki Slovenije, 211). Poleg tega naj opozorim na zbirko publikacij Gorenjski kraji in ljudje ter na razstavne kataloge Gorenjskega muzeja v Kranju, nadalje na številne jubilejne zbornike, ki so jih objavila številna podjetja in ustanove.


10Sergij Vilfan, Zgodovina mest med krajevnim in primerjalnim zgodovinopisjem, Kronika, časopis za slovensko krajevno zgodovino, 25, 1977, št. 3, str. 157–159.


Viri
ZAL, KRA 13 (Mestni ljudski odbor Kranj), fasc. 682.
ZAL, KRA 54 (Skupščina občine Kranj), šk. 20, 123,132, 1338.
Mestna občina Kranj, arhiv Skupščine občine ter arhiv Mestne občine.
Glas Gorenjske 1960, št.89 (1. 8. 1960), 103 (3. 9. 1960).

Povzetek

Podnapisi k slikam:
Dr. Josip Žontar (1895–1982) je zapustil Kranju temeljno delo o njegovi zgodovini. (Iz fototeke Gorenjskega muzeja).
Ta slika naj bo na začetku, ker se navezuje na začetek teksta.
Franc Puhar (1926–2004), pobudnik in pokrovitelj Kranjskega zbornika, brez katerega ta ne bi dočakal petdeset neprekinjenih let. (Last ge. Petre Kejžar).
Ta slika se navezuje na tekst do str. 6.