Sedemdeset let od konca druge svetovne vojne

Koga in kaj se bomo spominjali

Ko se je končala druga svetovna vojna, sem bil star dve leti. V naši družini se je govorilo le o prvi svetovni vojni, zlasti ded je rad govoril o »šturmih« na Rombonu. Morda pa tudi zato, ker je prva že bila zgodovina, druga pa še živa zaradi padlih in po vojni likvidiranih. Ko sem dozorel in sem že imel nekaj šolskega zgodovinskega znanja, se spominjam, da me je začelo preganjati vprašanje, kako si je oče, ki je bil racionalen mož, upal zaploditi otroka med vojno, ki ni poznala »fronte« kot prva, bila je povsod pričujoča, in, kot bi danes rekli, totalna. Iz ekonomske krize in strankarstva nastalo sovraštvo se je čez noč pretvorilo v pobijanje, je znal reči stric, ki so mu sina med vojno ubili Nemci na Blegošu. Ponoči narejeni čevlji so od nas romali k partizanom. Sosed, očetov sošolec, domobranec, se po vojni ni vrnil. Oče je z besedama »boga ževau« o pokojniku v svojem dialektu izrazil najgloblje spoštovanje. Mi smo preživeli, zaselek se je v nekaj letih spravil.

 

To leto in 2015 se bomo spominjali:

  • - da je pred 225 leti padla Bastilja,
  • - da mineva 100 let od začetka prve svetovne vojne,
  • - da mineva 70 let od konca druge svetovne vojne,
  • - da mineva 25 let od padca Berlinskega zidu,
  • - da mineva 6 let od začetka globalne ekonomske krize.

 

Spominjali bi se lahko še česa drugega, a navedena dejanja so in še vedno tako ali drugače zadevajo veliko večino Zemljanov in zato zaslužijo spominjanje mnogih. O tem so in bodo pisali udeleženci, zgodovinarji, politiki in izobraženci vseh vrst; mednje, morda, sodim tudi jaz. Ta status mi daje svobodo, ki jo bom maksimalno izkoristil. Nikoli si nisem mislil, da imam v posesti resnico, pišem izključno zato, da morebitnega bralca vzpodbudim k lastnemu premisleku. Kakšni bodo njegovi zaključki, se bo z menoj strinjal ali ne, me tokrat ne zanima. Takšno je pač moje razumevanje svobode. Zapisal bi rad kako svežo misel, tudi tako, ki bo morda za koga od bralcev ali popoln strel v prazno ali pa taka, ki ne odmeva le zato, ker si kak drug strelec ni upal pritisniti na petelina. Saj veste: ljudje smo oportunisti, vetrnjaki.

 

Padec Bastilje (zgodba o njenem padcu je izmišljena, a to Francozov kaj prida ne moti) se danes slavi kot epska zmaga ljudstva, kot začetek pohoda svobode, republikanstva, kot simbol dokončne zmage meščanstva. Od tedaj dalje govorimo tudi o novem socialnem sloju, razredu, proletariatu, ki poslej diha za ovratnik vsakokratnim gospodarjem sveta. Kapital pa se od tedaj dalje vedno in povsod, kljub občasno drugačnemu govorjenju, dviguje nad delo. Domuje v novodobnih katedralah »baukah« velikih mest, kamor hodijo »molit« vsakokratni gospodarji sveta, delo pa se stiska po predmestjih in njihovih slumih. Dvajseto stoletje priznava »zelence« za edinega Boga.

 

Multinacionalna Avstro-Ogrska, ki jo zlasti od začetka 19. stoletja naprej davi nemški nacionalizem, si želi miru na Balkanu, nekaj neporavnanih računov ima nemštvo tudi s Francozi in Italijani. Ostareli cesar upogne koleno pred kapitalom, napove vojno, s tem pa nevede podpiše smrtno obsodbo državi, ki jo vodi. Začenja se najbolj nesmiselna vojna, v kateri za »vero, dom, cesarja« na obeh frontnih straneh kot v klavnici umirajo evropski narodi, na koncu pa še Američani, ki od tedaj dalje niso le podnajemniki, ampak postanejo tudi gospodarji Evrope. Na vzhodni fronti se rodi boljševizem. Edini narod, ki se bori na svojem za svoje, smo Slovenci na soški fronti. Vodi nas edini Nenemec, ki je avstrijski feldmaršal, hrvaški Srb, Borojević, mož, ki smo ga po krivici (pre)hitro pozabili. V zadnji ofenzivi na Piavi Rusi Slovencem, ne pa Hrvatom, zamerijo katolicizem.

 

Francoski predsednik Georges Clemenceau je z vztrajanjem pri ogromnih reparacijah Nemčije postavil temelje nove vojne, to pot Adolfa Hitlerja, ki ga dolgo podpira Italija Benita Mussolinija, krajši čas pa tudi Francija in Anglija. Mi, po prvi vojni za tretjino manjši, čakamo v prvi Jugoslaviji, kaj nam bo prineslo nadaljevanje vojne. Prva in druga svetovna vojna sta bili namreč eno v dvojem. Zakaj? Obe sta bili imperialistični, zakuhale so ju jedrne države kapitalizma, v obeh so pri dokončanju spopadov odločilno vlogo imele (na srečo) ZDA, v obeh smo bili številčno majhni narodi drobiž pri poračunavanju dolgov med velikimi, nobena ni rešila ključnih problemov med državami, obe sta zagnali nov gospodarski cikel in še nekaj drugih paralel je, ki ju delajo za eno v dvojem.

 

Pomembno je poudariti, tudi za razumevanje današnjega časa, da brez Rusije in kasnejše Sovjetske zveze Zahod ne bi mogel končati ne prvega ne drugega dela vojne, med zavezniki namreč nikoli ni bilo iskrenega sodelovanja. Dejstvo je, da so najprej Churchill, nato pa Američani našli v Rusih dežurnega krivca za vse probleme sveta. Enako velja tudi danes. Pozabljamo pa, da je Rusija velesila. Znotraj ozemlja bivše Sovjetske zveze se še danes pogosto vede imperialistično, zunaj ta čas ne. A že to je dovolj, da sedanji ameriški predsednik oživlja duh hladne vojne, katerega nameni so: povečanje vojaških proračunov držav, kar blagodejno vpliva na vojaško industrijo jedrnih kapitalističnih držav z ZDA na čelu, mobilizacija domače javnosti ter slabitev evropskih ambicij po lastnem pozicioniranju v svetu. Mi, čeprav člani EU, tudi to pot nimamo besede.

 

To je groba matrika, znotraj katere mora živeti Slovenija, katere ključno bogastvo je posedovanje južnega križišča Evrope. Trubar nas je kot samostojno entiteto umestil v Srednjo Evropo. Od tedaj dalje imamo vedno opraviti z raznimi Dežmani in Rupniki (da živih ne omenjam), ki našo samostojnost kar naprej ponujajo velikim (državam in nadnacionalnim skupnostim). Današnje besede, ki se pri tem uporabljajo, so: svoboda, demokracija, ekonomski napredek, varnost. Teh blagrov so deležne le politične in kapitalske elite, plebsu pa se ta čas ponuja fleksibilna zaposlitev, »učinkovito« privatno zdravstvo in šolstvo, uspešno preganjanje kurjih tatov (ne pa gospodarskih in političnih tajkunov), v tujini narejeno blago, pravica voliti in biti izvoljen (!?), pravica do »demokratičnega« zmerjanja drugače mislečih in podobno.

 

Prvega dejanja vojne je konec. Južnoslovanski narodi smo ustanovili državo, kakršno smo lahko. Sovraštva med jedrnimi državami kapitalizma plamtijo naprej. Stalin ubija v imenu socializma in sanja svoje imperialistične sanje. Tako kot Zahod tudi on kupčka s tujimi ozemlji. Vojna, ki naj popravi krivice prve, in nemštvo, ki terja svoj ‚Lebensraum‘, pravijo, je nujna. In mi, ki smo bili tako rekoč ostanek ostanka, smo se spet znašli - vojaško rečeno – na čistini. Hitler dopoveduje svojim avstrijskim rojakom, da od vsega najbolj zameri Habsburgom, ker niso nemštva utrdili na obali toplega Jadrana. Kasneje, v Mariboru, naredi korak naprej in pravi: »Machen sie dieses Land wieder Deutsch.« Slovenska prihodnost je bila s tem začrtana. Slovenci smo tedaj imeli dve možnosti: sprejeti Hitlerjev diktat, postati Valjhuni, torej sprejeti nemštvo in njihov nacionalsocializem, ali postati Črtomiri in začeti boj z »malim tropom« ter verovati v svojo slovensko prihodnost. Genialni Kidrič adaptira znano idejo na slovenske razmere. Pri tem računa na Stalinovo komunistično SZ, saj je Stalin komunist, on pa tudi, mar ne, si verjetno misli Kidrič. Bil pa je tudi velik slovenski rodoljub, o čemer se odloči, ne obeša na veliki zvon. Začne se boj na življenje in smrt. Sledijo padci in vzponi. Nekateri jugoslovanski komunisti oefovske Slovenije odkrito ne marajo in zato mnogi v tedanji KPS, da bi bili prepričljivi za jugotovariše, včasih ravnajo bolj papeško od papeža (Tita). Papež pa je tudi pol Slovenec in ve, da svojih ambicij, ki so vse bolj postajale tudi ambicije drugih južnoslovanskih narodov, brez Slovencev ne more realizirati in zato je do »slovenske poti« včasih razumevajoč.

 

Kapitalska in klerikalna Slovenija začne kmalu kooperirati s fašističnim okupatorjem. To opravičujejo s komunističnim nasiljem, kar je delno res. A večina neljubljanskih Slovencev in precejšnji del ljubljanskih te sprenevedavosti, na srečo, ne »kupi«. Izkušnja s protireformacijo je bila očitno še živa. V devetdesetih letih prejšnjega stoletja mi je profesor in politik Ludvik Toplak dejal: »Mi, Štajerci, z vašo ljubljansko domobransko šlamastiko nimamo nič.« »Vem,« sem odgovoril, »poznam življenjsko zgodbo vašega medvojnega škofa Tomažiča, pa seveda tudi ljubljanskega (koroškega Slovenca?!) Rožmana.« (Če bi govorila danes, bi ga gotovo vprašal, kdo je njihovi, Slomškovi škofiji, podtaknil finančni škandal.)

 

Italija že drugič kapitulira in prestopi na pravo stran, verjetno prepričana, da ji rapalski kos Slovenije ne uide. Toda to pot slovenske fante vodijo »slovenski Borojevići«, do svoje tragične smrti preudarni general Stane Rozman, primorske upornike do konca vojne general Lado Ambrožič - Novljan. Vojaki antihitlerjevske koalicije morda ne vedo za Slovenijo, vedo pa za Tita in (slovenske) partizane. Vedo tudi, da je domobranstvo boleč tvor na narodovem telesu. Ko vodje velike koalicije odločijo, da mora vsak narod obračunati s svojimi kvizlingi, Angleži, kljub temu da vedo, kaj te nesrečnike čaka in da bo likvidacija (dolgoletno) veliko breme za maloštevilčni slovenski narod, pošljejo pobegle domobrance nazaj čez Karavanke. To danes ve tudi »vršilec dolžnosti ljubljanskega nadškofa«, Glavan, ki je bil, mimogrede rečeno, uspešen dekan v Škofji Loki. Ta žalostna zgodba je znana. Njeno jedro je v tem (malce poenostavljam), da so kaplani najprej prepričali vaški proletariat in močno verno dijaštvo in nekaj študentov, da oblečejo domobranske uniforme, govoreč, da se bodo tako organizirano lahko uspešno borili zoper brezbožni komunizem, torej za »vero, dom – in cesarja, ki gotovo pride«. Še večja tragika in skrajno nemoralno početje pa je, da se s temi likvidiranimi nesrečniki manipulira še danes, da so neke vrste vsakokratni propagandni volilni material politične desnice. Ti poboji so groteskni tudi zato, ker so zahodne obveščevalne službe in Vatikan pustili organizatorje domobranstva v tujini, tiste torej, za katere so menili, da bi mogli biti dobri vojaki vojske »kralja Matjaža« (tedaj je ta ideja že tlela) in ki je po vojni postala dejstvo. Domov, v gotovo smrt, so morali le povečini nedolžni domobranci. O tem dejstvu pa, vsaj jaz ne vem za to, ne poročajo ne partizanski ne domobranski viri. Ti nesrečniki so bili neke vrste žrtve na oltarju zaukazanega kvizlinštva in tedaj porajajočega se boljševizma, ki pa so pustili skeleče rane na narodovem telesu.

 

Slovenci so se na soški fronti borili na svoji zemlji in za svoj obstoj. Ne vem, da bi se tedaj kateri od Slovencev boril na italijanski strani. V drugi svetovni vojni so se frontne meje brisale, ostale pa so v glavah, to so bile meje ideološkega in svetovnonazorskega sovraštva. Zato so mnogi Slovenci v času druge svetovne vojne stopili na okupatorjevo stran in se tolkli s Slovenci. Postali so kvizlingi, kvizlinštvo pa je v vseh civilizacijah in v vseh kulturah zavrženo dejanje. To pekli danes »strice iz ozadja«, mednje vsekakor sodi Rimska cerkev v Sloveniji, ki še danes ne more izreči mea culpa, kaj šele mea maksima culpa. Zanjo je kriva izključno druga stran, brezbožni komunizem, pa čeprav sta bila tudi njena medvojna zaveznika fašizem in še bolj nacizem vsaj enako, če ne bolj brezbožna kot komunizem, da »vernosti« OF, katere nadvse pomemben člen so bili krščanski socialisti, niti ne omenjam. Tako kot Norvežani (navajam po zgodovinarju Jehudu Bauerju) bi morali tudi Slovenci priznati: vsaka Slovenka, vsak Slovenec, ki je sodeloval z nacifašisti, je izdajalec. In dodajam: v normalnih sodnih razmerah (teh po vojni ni bilo) vsak izdajalec svojega početja ne bi plačal s smrtjo – večina vrnjenih domobrancev bi v tem primeru zagotovo ostala živa.

 

Razmišljajmo.

 

Slovenci smo se prvič usodno razdelili, ko sta »Valjhun in Črtomir bíla boj krvavi« in je bil Črtomirov poraz tako rekoč nujen, odprl je vrata sedanji civilizaciji. Drugič smo se razdelili v času reformacije. Protireformacija je bila nujna za Habsburge in Vatikan, za krščanstvo in verujoče občestvo ne. Ne bom špekuliral, le vprašal bom, kaj bi bilo s Slovenci, če bi ostali protestanti. Bi postali slovanski »Skandinavci«?

 

Od tedaj dalje smo bolj ali manj razdeljeni, ne na tekmujoča, ampak na sovražna tabora. Druga vojna je bila tozadevno usodna. Osamosvojitev pred dobrima dvema desetletjema pa je odprla Pandorino skrinjico starega, poslej novega sovraštva. Vprašanje sprave postane zimzelena tema. Toda pozivanje k spravi kar tako, ne da bi povedali kaj, kdo in kdaj mora storiti, da se bo proces sprave (ta je vedno globoko intimno dejanje) – v tem primeru med partizansko in domobransko stranjo – začel in uspešno pripeljal do konca, prej škoduje kot koristi. Verjamem, da so bili pozivi k spravi, posebej Hribarjeve, iskreni, a mnogim tako ali drugače vpletenim v ta zgodovinski spor od samega začetka ni šlo in še vedno ne gre za spravo. Nesporno namreč je, da so medvojni spopadi, tako ideološki kot vojaški, in povojni krvavi obračun s poraženci vedno velika priložnost za mobilizacijo dela volilnega telesa. Partizanska stran pravi: zgodilo se je, kar se je, mrtvih ni moč priklicati, žal nam je. In dalje: to so omogočili Angleži, posebne partizanske enote pa so to le opravile, drži, da bolj dosledno in surovo, kot bi bilo morda treba. Vojni čas, pač. Domobranska stran pravi: vojne je bilo konec, pobili ste vojne ujetnike, in to na grozljiv način. Leta ste tajili in nihče se za to ni vsaj iskreno opravičil. Mi vam nismo in nikoli vam ne bomo oprostili.

 

Razkol tako ostaja. Je to naša edina prihodnost? Nisem prepričan. Vse kulture in vse civilizacije poznajo institut odpuščanja, tudi krščanstvo, ki zahteva celo bratsko ljubezen do sovražnikov. Razlog je preprost: človek in človeštvo mora odpuščati in v največji možni meri tudi pozabljati, če hoče naprej. Brez odpuščanja in pozabljanja bi se človeštvo vrtelo v samouničevalnem krogu. Zato sprava ni in nikoli ne more biti politična manifestacija, sprava tudi niso spomeniki, je vedno intimno dejanje ljudi, ki so sposobni prestopiti Rubikon nasilja, se odpovedati starozaveznemu zob za zob, reči vojni odločen nikoli več. K temu pa morajo vztrajno pozivati mnenjski voditelji vseh v spor vpletenih strani, kar se, žal, v našem primeru ne dogaja.

 

Majhen miselni preskok.

 

Politika se, žal, prepogosto poimenuje za »k…«. To utemeljujem z dvema primeroma: prvič, takratna Slovenska ljudska stranka je poleti 1914 ščuvale Slovence z geslom »Srbe na vrbe«. Štiri leta kasneje je taista politika »legla s Karadžordževići v posteljo«, čez dvajset let pa je spet flirtala z nacifašizmom. Drugič, danes razpada Irak na sunitski, šiitski in kurdski del. V čigavem interesu je to? Človek ob tem pomisli na razpad Jugoslavije. Kdo vse je imel tedaj prste vmes in kdo jih ima danes, ko se njeni deli z muko prebijajo v – pikreži bi rekli - majavo EU?

 

Vrnimo se nazaj, v Slovenijo. Tukaj povedano kaže, da mnogi med nami ravnajo kot ljudje, ki bi šli radi naprej, pa ne morejo, ker imajo glave obrnjene nazaj. Razen tega pa jih izkušnje učijo, da je pot nazaj, za razliko od poti naprej, lažja. Ti z obrnjenimi glavami preteklost presojajo z vednostjo sedanjega trenutka in ljudi preteklega časa krivijo, češ da bi morali ravnati drugače, kot so mi, z normalno obrnjenimi glavami, pa vemo, da je treba ravnanje naših prednikov, vsaj kar zadeva etično razsežnost njih ravnanj, presojati v kontekstu tedanjega časa. To pomeni, da moramo upoštevati vedenje tedanjih ljudi, pa splet ekonomskih, političnih, vojaških in drugih razmerij presojanega časa. Večina naših slabo izobraženih, a enormno ambicioznih sedanjih politikov, se obnaša kot generali po bitki in pri tem početju nikoli ne zardijo. Ste opazili?

 

Prav NOB, ki je že preteklost in hkrati še živa, je najlepši primer tovrstnega »zgodovinopisja« - ta je v funkciji aktualnih političnih ambicij nekaterih predsednikov političnih strank. Nič novega. V začetku sedemdesetih let prejšnjega stoletja, ko se je že ostarela partijska tovarišija za kratek čas ponovno utrdila na oblasti, je legendarni Daki, če se prav spomnim, rekel, da so najboljši padli. Pomenljivo, ni kaj! V podporo tej novi stari politiki je tedaj število borcev začelo naraščati. (Tega je bilo menda največ v Črni gori.) Danes pa nove stranke čez noč (z avtobusi navozijo članstvo) dobijo »nove obraze«, ki pa nato v letu, dveh zbledijo.

 

Ali danes, premišljam, ko čas teče vse hitreje in zato skoraj ni časa za spominjanje, ko moramo misliti le na prihodnost, ki se nam skrivnostno izmika, pokukate kdaj v zgodovino in v njej uzrete velika imena slovenske preteklosti? Na primer Trubarja, ki nas je prvi poimenoval za Slovence, moža, ki je pravzaprav začetnik slovenske etnogeneze? Se spominjate Prešerna, ki ga je krasila visoka kultiviranost, humanizem, domoljubje in svetovljanstvo obenem, ali pa škofa Slomška, ki je zakoličil meje slovenske Štajerske? Se vam prikaže Krek, ki je uspešno reševal pogubne posledice »prvega liberalizma na Slovenskem«? (To je bil čas masovnega izseljevanja, zlasti v ZDA – glej npr. Franc Jan, Izseljevanje iz Žirov v ZDA.) Pa pesnik in general Maister, ki se je odločno postavil v bran slovenstva na Štajerskem, in Kidrič, ki nas je organiziral v upor zoper nacifašizem? In mnogi drugi. Morda uzrete tudi sebe, kajti zagotovo ste bili med tistimi 90 % Slovenci, ki so na začetku devetdesetih let pogumno rekli da slovenski samostojnosti (tudi to je že zgodovina, ki pa se nagnusno lastnini). To ni spominjanje zaradi spominjanja, je tudi del jedra naše morale, ki menda peša, je domoljubje, ki ga je – tako pravi slovenska politična desnica – v naših šolah menda premalo. In še: poznate imena slovenskih partizanskih enot? No, nekatera vidna slovenska imena so izostala. Zakaj? Tedaj se je na nemški strani pelo: 

 

»Deutschlad, Deutschlad über alles«, na partizanski pa zaklinjalo: »Ideologija nad vse.« Žal je še vedno tako.

 

Dvajseto stoletje je zgodovinski koncentrat, v katerem je polno nazorskih in političnih preobratov, je čas tehnično-tehnološkega booma (odmevnega napredka), čas nasilja in neverjetne sle po svobodi in pravičnosti … Smo že sredi časa, ko bo treba za srečnejši jutri pretekle dogodke, če želimo, da nam bo zgodovina mater et magistra, neobremenjeno (to pomeni ob upoštevanju vsega znanega), ponovno premisliti.

 

Ta čas je v modi inteligenten, a nadvse zagrizen predvojni, medvojni in dolgo povojni komunist in kasnejši komunistični disident Djilas (Milovan Djilas, Novi razred). To knjigo je spravila na svetlo slovenska desnica (kar je prav), zagotovo prepričana, da bo z njo dodatno kompromitirala komunistično idejo. Tega učinka ne bo. Zakaj? Prvič zato, ker je komunistična ideja, če jo razumemo kot zaukazan politični monizem, kot totalno državnoplansko gospodarstvo, kot obvezno udejanjenje proletarskega internacionalizma, kot brezpogojno pokoravanje »komunistični internacionali« in podobno, že dolgo mrlič in brcanje vanj ni ne intelektualno, tudi ne politično in ne moralno dejanje. Tovrstna reklamna početja lahko prepričajo le prepričane, novega antikomunista pa tovrstno pisanje ne more privabiti. (Podobno kot s Škofjeloškim pasijonom ni mogoče pridobiti nobenega novega katolika.) Drugič pa zato, ker je bil Djilas znan kot trd komunist in je imel na vesti zlasti veliko svojih črnogorskih rojakov. Tretjič, po spletu okoliščin, verjetno tudi iz prepričanja, kasneje postane komunistični disident, ki je posebej v ZDA (logično), uspešno tržil svoje konvertitstvo, česar mnogi ljudje ne jemljejo kot posebej kredibilno dejanje.

 

In sedaj k bistvu jugoslovanskega konvertitstva. Stvari razumem tako, da Djilas sploh ni bil prvi vidnejši jugoslovanski komunist, ki je v Jugoslaviji podvomil v leninistično, kasneje poimenovano realsocialistično varianto (komunistične) družbenoekonomske ureditve. Teh je bilo obilo, a naj omenim le nekatere najvplivnejše revolucionarje med njimi. To tudi zato, ker jih politološka literatura, kot mi je znano, kot dvomljivce, spreobrnjence in konvertite sploh ne omenja. Če se v tem ne motim, sledi logično vprašanje: zakaj jih torej kot take ne omenja? Edini možni odgovor bi bil: obe politični strani jih skušata ohraniti kot neomajne komuniste, kajti edino na tem dejstvu lahko gradita češčenje oziroma diskvalifikacije. Stvar je logična in ne potrebuje dolgoveznega pojasnjevanja.

 

Odločilen odmik, pomemben tudi za globalno politiko in za sam razvoj komunistične ideje, je že prej naredil Tito. Bil je namreč avtonomna, ambiciozna osebnost, človek, ki se ni bil voljan podrejati – niti Stalinu ne. (To ugotavljajo vsi meni znani njegovi biografi.) Njegov »njet« je bilo nevarno dejanje, tvegal je življenje, pa tudi idejo Jugoslavije kot samostojne, svojske socialistične države. Leta 1948 so se odnosi med takratno Jugoslavijo in SZ zaostrili do te mere, da je to moral storiti, zaradi spremenjenih mednarodnih razmerij pa je to tudi lahko storil, a ne brez tveganja. Tito je bil vrhunsko izkušen politik in je vedel, da uresničitev cilja, ki si ga je zadal on in večina v njegovi Partiji, terja odločen, a hkrati premišljen, previden in na prilagajanje pripravljen odmik od sovjetske komunistične paradigme. To je bilo konvertitstvo, in to uspešno, brez primere v komunističnem gibanju – vsaj do tedaj.

 

Konvertitstvo, bolje odstopanje od prvinske komunistične družbenoekonomske ureditve, je bilo sicer lastno jugoslovanskemu, še posebej pa slovenskemu vodstvu komunistične partije. Za večino tedanjih in tudi kasnejših »komunističnih konvertitov« pa je značilno, da so ostali zvesti komunistični, bolje socialistični ideji (tudi Djilas, npr.), pa naj gre za Kardelja, Kidriča, Kavčiča, končno tudi za Kučana (če se to pot zadržim le pri Slovencih). Značilnost slovenskih komunističnih konvertitov je bila tudi, da so večinoma intelektualno znatno presegali večino svojih jugo-sodrugov. Usode teh disidentov so bolj ali manj znane, javnosti pa jih mediji predstavljajo selektivno, odvisno od potreb vsakokratne aktualne politike, ki ji služijo.

 

Nekaj več le o dveh, Kardelju in Kidriču, ki ju slovenska desnica in tudi del zgodovinopisja šteje za neomajna, trda, premočrtna komunista. Imajo prav? Se motijo? So tovrstne sodbe le v funkciji hvaljenja oz. diskvalifikacij teh dveh mož? Da bi povsem razumeli dogajanja ob koncu tridesetih let prejšnjega stoletja, med vojno in zlasti takoj po njej, je po mojem mnenju potreben tudi nov premislek o »življenju in delu Kidriča, še posebej pa Kardelja«. Tovrstnega dela, kolikor mi je znano, (še) ni. Pirjevčevo delo Tito in tovariši je velik korak v tej smeri, a še vedno (pre)skromen, res nenazadnje tudi zato, ker so mnoga njuna spoznanja o umeščenosti Slovencev v (Srednjo) Evropo vedno bolj aktualna. Ti dve imeni zaslužita samostojni kritični celoviti biografiji. Ta publikacija mi ne dovoljuje obsežnejše analize, priznam pa, da nisem biograf ne prvega ne drugega, razen tega me je pri njiju zanimalo predvsem njuno razumevanje ekonomije.

 

Kidrič je bil pravi erudit, temperamenten, garač, imenitno vzgojen rodoljub, ki so ga vznemirjala intelektualna in politična iskanja kriznih tridesetih let, ko se je pripravljalo »nadaljevanje« prve svetovne vojne, kasneje poimenovane druga svetovna vojna. Ko smo bili napadeni (Slovenci sicer nismo nikoli nikogar napadli!), je Kidrič po znanem obrazcu formiral OF, in to na izviren, slovensko-tipični način. Kardelj, takrat že uveljavljeni funkcionar KPJ, mu je stal ob strani. Ravnala sta kot komunista in rodoljuba. Slednje vzbuja pri njunih jugo-partijskih sodrugih ves čas dvom v to, ali sta ali nista dovolj »razredno naravnana«, verjameta ali ne v zmagovito poslanstvo proletariata, ali pa sta »ipak« slovenska nacionalista. Tako kot nekatere druge tovariše so ju imeli za izobraženca, ki – prosto po Leninu – nista bila vredna polnega zaupanja. Tistim, ki ne vedo kaj prida o Kidriču, predlagam branje njegovih pogovorov s krščanskim socialistom Kocbekom. Med vojno je bil Kidrič za kak mesec razrešen vseh funkcij – tedaj je bil v nekakšnem »hišnem priporu«. Rešil ga je Kardelj, pa vojni pa mu je Tito (nepričakovano, to je bilo Titovo genialno kadrovanje) zaupal preobrazbo in vodenje jugoslovanskega gospodarstva. Mož je bil dialektik v klasičnem in marksističnem pomenu besede, sprejemal je dejstva in na njih gradi odločitve. (Med drugim izpelje tudi prvi jugoslovanski kongres izumiteljev, drugi je bil šele tik pred razpadom SFRJ. Poučno, ni kaj.) Kmalu spozna, da je centralno državno planiranje polomija. Odloči: Jugoslavija ne bo imela centralno-planskega gospodarstva. To je bila prvovrstna disidentska odločitev, možna tudi zato, ker je Tito med tem že rekel ne hegemonu Stalinu. Kidrič v svojem delu dobesedno izgori in prezgodaj umre. Spomin nanj – nepopoln sicer – ostaja.

 

Kardelj je povsem druga zgodba. Najstniki bi rekli, da je »self-maker«, sam svoj produkt, je čisti samorastnik, »self-made«. Moral je biti izredno nadarjen, študiozen, pridobil si je široko razgledanost, postal je velik ljubitelj klasične glasbe in narave, po značaju je bil samotar, bolj nezaupljiv kot ne. Lahko sklepamo, da je bil odklonilen do katolicizma, s tem pa – žal – tudi do krščanstva, ki je mnogim njegovim medvojnim soborcem pomenilo upanje in tolažbo, neke vrste varno toplo domačnost. Njegov krog zaupnih sodelavcev je bil zaradi povedanega avtomatično ožji. Sprašujem se, če ga ni morda bremenila tudi njegova telesna hiba.

 

Dvom v leninistično-boljševistično paradigmo je prinesel iz SZ. O tem verjetno ni govoril. Bilo bi prenevarno. A nekje in nekomu je to moral zaupati, kar je očitno prišlo na ušesa Sovjetom, sicer ga ne bi vse življenje dosledno odklanjali, točneje, sovražili. Zaradi tega je Kardelj postal pravi in dejavni disident, ki pa je – bil je pameten in izkušen politik – svoje disidentstvo pretkano udejanjal »znotraj sistema«. Med vojno je branil slovenske posebnosti osvobodilne vojne (in revolucije), po vojni pa gospodarsko, politično in kulturno samobitnost slovenskega naroda. V tem je bil izjemen taktik in zato tudi uspešen. Verjetno je moral storiti marsikaj, s čimer se ni strinjal, a je vseskozi v dnevnem političnem jugo-gambitu ostajal trden Slovenec in obenem iskren iskalec »socializma s človeškim obrazom«.

 

Večkrat sem premišljeval, ali ni morda stavil na SZDL predvsem zato, ker se je zavedal, da partijski monizem ni le odmik od večinsko razumljene demokracije, ampak je lahko ovira ljudski ustvarjalnosti. Nesporno pa je, da se je Kardelj zavedal, da je lastnina nad proizvajalnimi sredstvi nenadomestljiv motiv za gospodarjenje, za več in boljše delo. Zato je po mojem mnenju vztrajal na »institutu družbene lastnine«. Bil je trdno prepričan, da bodo zaposleni »družbeno lastnino« vzeli za »svojo lastnino«. Moja izkušnja je, da je bilo vsaj v Sloveniji tega kar nekaj.

 

Na obojem pa sta se, po mojem mnenju vsaj, manifestirala tako Kardeljev pragmatizem, njegova znana ideološka zamejenost, kot njemu lastno iskateljstvo socialno pravičnega in ekonomsko učinkovitega »ne-kapitalizma«. Tako kot Kidrič je bil tudi Kardelj disident, a ne paradni, v kapitalističnem svetu ni hotel tržiti svoje kritičnosti do realsocializma (komunizmu sta se s Kidričem že zgodaj odpovedala). V tem smislu sta bila prava reformatorja, tako kot njun rojak Trubar, do katerega je bil iz nazorskih razlogov vsaj Kardelj verjetno zadržan. Prav ta njuna nazorska ozkost — menim, da Kardeljeva še bolj – je njuna bistvena slabost. Pa še tu ne vem, ali to ni bila le zavestna žrtev na oltarju nereformiranega in nerazsvetljenega (neevropeiziranega) večinskega pravoslavja, ki ima, logično, svojo zgodovino in svoj vrednostni sistem in zato, dodajam, ni uspelo v tem našem civilizacijskem Babilonu ne prvo ne drugo »južnoslovansko piemontstvo«. V tem me spominjata na Edvarda Kocbeka, ki je vse življenje ostajal zvest »tovarišiji« in s tem slovenskim osvobodilnim in revolucionarnim hotenjem. (Več o tem najde bralec v: Viharno stoletje, pogovori z Janezom Stanovnikom). Kardelj je bil, tako kot mnogi drugi južnoslovanski politiki ob koncu dvajsetih let prejšnjega stoletja, iskreno prepričan, da je možna enakopravna državna skupnost južnoslovanskih narodov, in to kot obrambni projekt do agresivnih sosedov, predvsem Nemcev, Italijanov in Madžarov. Ta ideja je dokončno ugasnila po smrti voditeljev jugoslovanske osvobodilne vojne in revolucije. Dodal bi, da se, žal, razhod ni opravil mirno, ampak z novimi balkanskimi vojnami, ki so tekle tudi v interesu tujih imperialnih sil in bile, žal, tudi verske.

 

Spoštovana bralka/bralec, morda sem Vas le prepričal, da kaže nekatere pojme redefinirati, nekatere dogodke in biografije revolucionarjev na novo premisliti. Takšen pojem je zagotovo tudi komunizem. Da se bomo lažje razumeli, predlagam virtualni eksperiment. Če bi vprašali vseh pet prej omenjenih partijskih veljakov, kaj jim pomeni komunizem, bi dobili, pet povsem različnih odgovorov, presečna množica teh odgovorov bi imela malo elementov. Še več, če bi jim to isto vprašanje postavili na primer vsakih deset let, bi opazili, da se razumevanje pojma pri njih s časom spreminja. Katera opredelitev je prava, je res njihova? Nobena in vse. Tudi v tem primeru velja: panta rhei. Naj skrajšam: če nekomu rečemo, da je komunist, smo povedali malo ali nič, če ne dodamo, kaj komunizem pomeni vprašanemu.

 

Če sledimo življenjskim zgodbam Tita, Kardelja in Kidriča, lahko z gotovostjo rečemo, da jim je komunizem pomenil predvsem oblast, ki se izvaja prek (homogene) komunistične partije. Od tod dalje pa je njihovo razumevanje tega pojma zelo različno. V zrelih letih, vsaj od sredine druge vojne dalje, Tito govori o delavstvu, proletariatu, ki ga idealizira in se predstavlja kot njegov najboljši advokat. Redno se sklicuje tudi na bratstvo in enotnost jugoslovanskih narodov, kar je razumljivo. Kidrič je pragmatik. Vsega, česar se loti, skuša optimizirati, zanimajo ga učinki sistema, ki ga vodi. Ko postane odgovoren za slovensko partizanstvo in kasneje jugoslovansko gospodarstvo, že ve, da marksistična literatura ni konkreten kuharski napotek »kuharjem socializma«. Če ne bi prej umrl, bi bila pot Slovenije in Jugoslavije zagotovo drugačna. Tito, Kardelj in Kidrič bi se verjetno sprli.

 

Kardelj je bil teoretik. Komunistično oblast, ki jo je imel na voljo, je izkoriščal za žive družbenoekonomske eksperimente. Najbolje ga opisuje naslednja znana šala: Gorenjskemu kmetu zboli govedo in prosi tovariša Kardelja, ki ga ima za učenega moža, da mu pove, kako naj jo ozdravi. Kardelj z veseljem pristane in govedu dan za dnem predpisuje nove medikamente. Čez nekaj dni pride kmet in tovarišu Kardelju žalosten sporoči, da je govedo poginilo. Kardelj mu odgovori: »Res škoda, pa toliko idej sem še imel.«

 

Omenjene partijske tovariše lahko upravičeno poimenujemo konvertiti, če nam to pomeni ljudi, ki so spreminjali prepričanje, ali disidenti, odpadniki, ki se od nekega trenutka dalje ne strinjajo s prepričanjem svojih strankarskih tovarišev. (Tega je tudi v naši sedanji politiki obilo.) Če je to stvar zorenja »spreobrnjenca«, preobrat ni etično sporen, če pa gre zgolj za prilagajanje vsakokratni oblastni garnituri, pa je to moralno zavrženo dejanje. Partizanstvo in povojni socialistični razvoj nista bili nadelani poti. Bili sta visoko rizični iskanji modela pravičnejše družbe. Osebno pogumni ljudje so se 1941 za to odločali trdno prepričani, da samo oborožen boj zoper nacifašizem in domače kvizlinge zagotovi preživetje naroda in pravičnejšo družbenoekonomsko ureditev. Zato sta v tem boju od samega začetka osvobodilna in revolucionarna prvina enakovredni in boj uspešen.

 

Danes je svet v tretji svetovni vojni, gre za boj za in proti novemu imperializmu, ki teče znotraj neoliberalnega globalizma. Vse, kar sem o naravi imperialističnih vojn že zapisal, drži tudi za to. A ta vojna, ki poteka vsaj od leta 2008 dalje, je po nekaterih elementih bistveno drugačna. Najprej, trajala bo dlje kot vse dosedanje, razmere v globalnem svetu se bodo poslabšale, ne bo ustvarila pogojev za nov zagon gospodarstva, navzven pa se razlikuje tudi po tem, da Obama in Merklova to pot ne potrebujeta generalov (ti so rezerva), ampak t. i. »trojke«, koncentrirano nadnacionalno bančništvo in voljne lokalne oblasti. Uspešen upor zoper to pogubno početje bo moral biti globalen, njegov nosilec bo srednji razred. Boj že nekaj časa izgubljajo periferne države kapitalizma, opoteka se tudi že Francija, Nemčija ta čas še zmaguje. Število klasičnih lokalnih vojn pa je v porastu, te kapital zlahka obvladuje, tudi zadnjo ukrajinsko. Vojaška industrija kuje dobičke. Na evropske meje pritiska obubožani »črni svet«. Ekološki problemi rastejo. Razpoložljivih naravnih virov je vse manj.

 

Slovenija ne more spremeniti družbenoekonomske paradigme, mora pa nemudoma organizirati novo, času primerno OF, utrditi državo, kolikor je je še ostalo, preprečiti nadaljnjo razprodajo narodnega bogastvo (po Heliusu, Acroniju, Aerodromu Ljubljana, ki ga je aktualna politična elita v imenu privatizacije – kakšna ironija! – prodala nemški državi … pa že moramo vedeti, da lastništvo ni nepomembno), porabo moramo uokviriti v razpoložljiv dohodek in začeti odgovorno gospodariti. Tako bo Slovenija pripravljena na čas, ko bo svet spoznal, da se je neoliberalni kapitalizem izpel. V tem času moramo s svojimi sosedi vzpostaviti korektne, strogo formalne odnose, brez objemanja, prosim, in brez sprenevedanja, da se je z vstopom v EU naša pozicija na tem južnem križpotju Evrope kaj bistveno spremenila. Še vedno smo za sosednjo iredento moteči. Kapital nas dela hlapce. To pot z zaukazano odprodajo premoženja tujcem, ker smo menda nesposobni lastniki, a iskan proletariat. Propagandna mašinerija nam iz dneva v dan dopoveduje, da je prepoznavno znamenje našega časa imeti in ne biti ter da je posameznik vse, kolektiv nič.

 

Partizanstvo je bilo veliko kolektivno dejanje in zato je bilo uspešno. To je bilo skladno tudi z našo slovansko naravo, ki se ji, žal, v imenu nekega namišljenega, univerzalnega anglosaksonskega libertinizma, potrošniške razuzdanosti oz. hedonizma, ko je virov za kaj takega vse manj, odpovedujemo.

 

Naj ob koncu tega razmišljanja ponudim še možen odgovor na vprašanje, ki se mi mota po glavi vse od tedaj, ko sem začel kritično razmišljati o NOB in povojni ureditvi, namreč, kako je mogoče, da so Tito, Kardelj in Kidrič ter še nekateri drugi ključni akterji tedanjega dogajanja v Jugi, dasiravno so bili posebne vrste heretiki, kovertiti, kakor hočete, pri reformiranju sistema vedno ostali na pol poti. Možnih razlag tega ravnanja je več. Po mojem mnenju kaže izpostaviti vsaj tri.

 

Prva je ta, da so kljub vsemu (osebne izkušnje, medvojni in povojni dogodki) leninistični boljševizem še vedno jemali kot edino pravo podlago svojih »socialističnih iskanj«. Za kaj več verjetno ni bilo ne znanja ne volje.

 

Druga: zelo verjeten razlog je, da so se partijski veljaki dosledno držali napotila »quod licet Iovi, non licet bovi«. Imeli so se torej za Jupitre, ki jim je veliko, če ne že vse, dovoljeno, ostale partijske sodruge pa so imeli za »govedo«, ki pri presojanju družbenoekonomskih vprašanj nimajo, vsaj ne pomembnejše, besede. Za Tita in Kardelja, bi rekel, da bi to kar držalo.

 

Tretji zelo verjeten razlog pa je bil strah pred »velikim bratom«. Prepričani so bili, da edino »vrhuška« ve, koliko je dopustno napenjati lok, koliko koveritstva je torej še dopustnega, da »veliki brat« ne bi segel po skrajnih sredstvih, predvsem pa, da vera v socializem doma ne bi povsem zbledela.

 

Če je v povedanem vsaj kanček resnice in smo prepričani, da je prihodnost človeštva v »nekapitalistični družbi«, je treba začeti povsem znova, na »zelenici«, brez teh ali onih zgodovinskih hipotek. (Lahko reči, težko uresničiti.)

 

A ko nadaljujem prejšnjo misel, je logika »odvisnosti od centrale« prisotna v aktualni slovenski politiki. Res pa je, da EU prevzema vedno več pristojnosti in naši politiki se, iz karierističnih in elementarnih oportunističnih razlogov, bolj kot je potrebno, udinjajo Bruslju. Slovenski nacionalni interesi so v drugem planu. Torej, če parafraziram Remarquea: v Sloveniji nič novega.

 

Zadnja dogajanja, povezana z JJ in AB, le potrjujejo vso bedo aktualne slovenske politike. Juncker ji je že prisolil zaušnico, ki pa bo bolela, žal, vse nas. Sta papež Frančišek in predsednik Juncker, če sem piker, tudi iz Murgel in ali so Murgle res vse, kar premoremo? Bog ne daj!

 

Za konec naj odgovorim še na naslovno vprašanje: koga in kaj naj se spominjamo?

 

Spominjati se je treba vseh, ki so odprte glave in širokega srca tudi v najbolj kaotičnih razmerah zaznavali znamenja časa in odpirali nova prostranstva svobode in sreče posameznikom, posebej ponižanim in razžaljenim in celim narodom. Take ljudi smo svet in Slovenci imeli tudi v času prve in druge svetovne vojne, ki sta dvoje v enem, ko je kapital mobiliziral vsa mogoča sovraštva, da bi povečal dobiček.

 

Spominjajmo se dogodkov, ki so materializacija želje po preživetju, mednje sodi tudi slovensko partizanstvo. Le-to je namreč utelešenje upornosti in prilagodljivosti hkrati, ki se je v usodnem zgodovinskem trenutku izoblikovalo v našem narodu, živečem na tem južnem križpotju Evrope in ki se je nato v začetku tretjega tisočletja čudežno formiral v nacijo. Zato, in samo zato, po Trubarjevo rečeno, smo lahko stali in obstali.

 

Tudi iz sedanje, tretje svetovne vojne, ki je neodgovorno ropanje narave, poglabljanje socialne diferenciacije in poskus podrejanja svetovne periferije jedrnim državam neoliberalnega kapitalizma, moramo iziti kot zmagovalci in s tem potrditi, da res stojimo na plečih svojih dedov ter da smo odgovorni do iz nas rojenih, in da jih, kot pravi profesor Matjaž Mulej, res ne sovražimo.

 

Viktor Žakelj